V malem odročnem mestecu so prebivalci dali zelo veliko na lično urejenost ulic in trgov. Ker je šlo že skoraj za neke vrste tekmovalnost v urejenosti in razkošnosti rastlin, se je župan odločil, da bo tokom poletja ocenjeval privlačnost posameznih delov mesta in tako jeseni izbral najlepši kotiček. Najbolj skrbni soseski je nameraval tudi podariti denarno nagrado, ki bi omogočala domačinom nekako povrnitev nastalih stroške nakupa rastlin. Ker pa je zelo težko primerjati lepoto različnih vrst cvetic med seboj, se je odločil, da naj letos mesto v večini krasijo begonije. 

Prebivalci so bili navdušeni nad idejo in v vsaki ulico so nastajali pravi klubi, kjer so domačini pripravljali načrte kje kupiti najlepše begonije, kako pripraviti sadilne načrte in s čim kombinirati. Zavedali so se namreč, da bo zmagovalna kombinacije begonije z drugimi rastlinami tista, ki bo zagotovo najbolj prevzela župana in njegove svetovalce. Lokalna semenarna je sprejemal naročila za vse mogoče vrste rastlin v največji meri pa pa prevladovale begonije, ki zagotovo niso smele zmanjkati. 

Priprave so potekale že v zimskih mesecih, ko so tisti najbolj zagreti kar sami želeli vzgojiti najlepše sadike. Gomolje begonije so dali kaliti in posadili v posode z žaganjem, nato pa presadili v lončke z bogato humusno zemljo, da so lahko rastline naredilo najboljše možne korenine. In kmalu je prišla tudi pomlad in mesto se je zelo hitro prebudilo iz zimskega spanca. Prebivalci so veselo čistili svoje vrtove, urejali in pripravljal cestne gredice, iz kleti znosili korita, nabavili zemljo za cvetoče rastline in vsa primerna gnojila, ki spadajo k uspešni vzgoji. 

Prišlo je poletje. Prebivalci so skrbno posadili vse kot predvideno v dolgotrajnih načrtovanjih ter pridno zalivali in dognojevali. Župan se je s svojimi svetovalci vsak teden sprehajal po mesti in skrbno zapisoval svoja videnja. 

Ko je prišla jesen je razglasil, da je bila ulica kjer najlepše cvetijo begonije tista, ki je vodila v mesto s sosednjega hriba.  …