Ko sem bila otrok se spomnim kako smo s starši odstranjevali staro bodečo žico z pašnikov in postavljali električni pastir vse okrog in okrog pašnikov. V začetku se mi je zdelo tresenje za živali grozno, vendar se je izkazalo da ga čutijo in se naučijo, da se ne približujejo. Rodi na dneve ko smo ga kaj pozabili prižgati se je zgodilo da nobena žival ni zbežala nikamor. Spomnim se lahko je oče iskal električni pastir, ki bi bil dovolj močen, da bi zmogel oddajati impulze na oddaljene pašnike nekaj kilometrov stran od hleva, ker je bil priklopljen na elektriko. 

Se vedno pa naj je ostajal en pašnikih, ki je bil kar precej oddaljen od ostalih in se večja težava kot oddaljenost je bila izolacija tega zemljišča saj nikakor nismo mogli do tja napeljati žice po kateri bi električni pastir zmogel do tja pripeljati svoj tok. Tako smo morali otroci vedno, ko se je tja peljalo živali na pašo, ostati tam cel dan in jih čuvati, da niso zbežale na sosedove parcele. Večinoma smo se res zabavi, skrivali, lovili in postavljali hiške in bunkerje. Ampak z leti, ko smo odraščali je postalo vse bolj dolgočasno in očetu smo predlagali, sa napeljemo eklektični pastir vse do tam, kjer mi nimamo več časa in volje biti tam. 

Seveda nas je najstnike vzel resno in vedel, da je res potrebno nekako napeljati električni pastir do tiste oddaljene gmajne. Dolgo smo skupaj razmišljali kako bi bilo to mogoče.  Domislil se je zanimive ideje kako postaviti električni pastir tam in sicer je tam postavil sončno celico, ki je napajala baterijo, ki je dajala tok za električni pastir, ki smo ga napeljali okrog te oddaljene parcele. Vsi smo bili banditi nad idejo, ki se je tudi v praksi izkazala za odlično, saj je vse delovalo tako kot mora. Od takrat naprej smo lahko otroci uživali v ostalih najmanjših zadevah. …