Dan, ki sem ga tako dolgo čakal in se ga hkrati potihoma bal, je končno prišel. Bil sem sveže imenovan zdravstveni inšpektor in pred menoj je bila prva resna naloga, pregled lokalne restavracije v središču mesta. Oborožen s službeno značko, torbo z obrazci in termometrom za preverjanje temperatur živil, sem se odpravil na teren, srce pa mi je razbijalo hitreje kot pri prvi šolski ljubezni. Ime restavracije, ki jo bom iskal je povedalo, da ima za seboj dobro in uspešno zgodovino, prijazno osebje in same pozitivne ocene.

A moj pregled je moral ostati strog in nepristranski. Ko sem stopil skozi vrata, me je pozdravil prijeten vonj sveže pečenega kruha. Lastnik me je pričakal z nekoliko prisiljenim nasmehom in z rahlo nervoznim stiskom rok. Začel sem z ogledom kuhinje, ki je bila motor te restavracije. Prvi vtis je bil dober, delovne površine čiste, osebje v predpisani opremi, hladilniki zaprti. Previdno sem preverjal temperature živil, roke uporabe, čistočo ventilacije in pravilno shranjevanje sestavin. Ob enem od zamrzovalnikov sem opazil nepravilno označeno embalažo brez datuma.

To ni bila velika napaka, a vseeno nekaj, kar je bilo potrebno zabeležiti. Ko sem prišel do sanitarij sem zaznal rahlo neprijeten, pričakal pa me je nepopolno očiščen umivalnik in prazna milna posoda. Zabeležil sem vse v poročilo in ob tem opazoval lastnika, ki je postajal vse bolj bled. Na koncu sem opravil še pogovor z zaposlenimi. Vsi so bili korektni in dobro seznanjeni s higienskimi postopki. Po zaključku pregleda sem sedel za mizo in v miru sestavil svoje prvo uradno poročilo. Poudaril sem, da je ob obisku restavracije bilo skoraj vse kot mora biti in jasno opozoril na pomanjkljivosti, ki jih je nemudoma potrebno odpraviti.

Lastniku sem predal poročilo, brez kazni, samo opozorilo, se poslovil in stopil ven v jesensko sonce. Bil sem ponosen, pa ne zato, ker bi lahko nekoga kaznoval, ampak ker sem opravil svojo dolžnost. Zdravje in varnost ljudi sta lepa odgovornost.…