Če sem iskren, nisem bil nikoli pretiran ljubitelj živali. Daleč od tega, da bi me motile, ali jih ne bi imel rad, vendar pač nisem bil tisti pretiran navdušenec, ki se je kar stopil, ko je zagledal kakšno žival. A kljub temu sem bil nanje precej vajen, saj sem kot otrok nekaj časa preživel tudi na kmetiji pri sorodnikih, kjer so bile krave, koze, konji, psi, kokoši in tako dalje. Pač tiste klasične kmečke živali. A z časom pa so se začele reči malo spreminjati. Vse pa se je začelo takrat, ko sem spoznal svojo punco, s katero sva še danes skupaj.

Hitro sem namreč izvedel, da ima doma čisto svojega konja, kajti trenira jezdenje, oziroma jahanje konjev. To mi je bilo precej zanimivo, kajti to ni ravno reč, ki jo počne vsak. Zato sem želel seveda o tem izvedeti malo več, saj me je kar malo fasciniralo. No hitro pa sem en dan tudi prišel k njej domov, kjer pa je že komaj čakala, da mi pokaže svojega konja. Ta je bil res zelo lep in urejen, tako da so me s tistim dnem začeli konji malo bolj zanimati, oziroma sem čutil malo več ljubezni do teh živali. Več informacij o jahanju in negi lahko najdeš na kmetijakotar.si.

Ko sem jo kdaj gledal, kako ga jezdi, sem bil prav fasciniran nad tem, kako so lahko konji ubogljive živali. Predno sem to namreč videl, sem si mislil da tako velika žival ne mora kaj preveč ubogati, saj je prevelika in preveč mišičasta. A na lastne oči sem lahko videl, da se lahko povsem predajo osebi, ki ga jezdi, tako da je bilo to res nekaj zanimivega. Seveda pa je potrebno tudi vzpostaviti tisto zaupanje, oziroma vez med živaljo in človekom, kar je ona dosegla s tem, da je zanj res lepo skrbela, ga redno negovala, hranila in na splošno skrbela zanj. To me je naučilo, da potrpežljivost in spoštovanje ustvarita izjemno partnerstvo med človekom in konjem.